Potovanje v notranjost: Poglobitev v BITI in ne IMETI
V svetu, prepletenem z gnečo, hitrostjo in nenehnim iskanjem potrditve, se pogosto znajdemo v iluziji, da je naša vrednost neposredno povezana z tem, kar imamo. Zdi se, da se življenje odvija skozi mrežo dosežkov, imetja, priznanj in statusov, ki jih skušamo pridobiti, ohraniti ali celo povečati, da bi se počutili izpolnjeni. Vendar pa ta gonja za "imeti" pogosto postane le beg od "biti", od notranjega stanja, ki je osnovno in vseobsegajoče. Ego, ta nevidna in včasih zavajajoča sila, ki oblikuje naše izkušnje in identiteto, se vedno znova opira na zunanje faktorje – na to, kar imamo in česar si želimo, da bi postali, torej na tisto, kar bi nas naj definiralo. Toda kaj, če bi se osredotočili na preprostost "biti", na stanje, kjer ne potrebujemo ničesar, da bi bili celoviti?
Izziv in iluzija ega
Ego je kot silhueta, ki nas spremlja na vsakem koraku. Zasnovan je na konceptih identitete in pripadnosti, katerih temelj je vse, kar lahko "imamo". Imeti pomeni imeti nekaj, kar daje občutek vrednosti – bodisi to materialno premoženje, bodisi socialni status, priznanje v očeh drugih, bodisi zmožnost doseganja nečesa, kar si družba ali celo mi sami definiramo kot uspeh. Vse to postane oklep, ki nas pritisne in omeji, saj pozabimo, da nismo to, kar imamo, temveč tisto, kar smo. Čeprav se zdi, da nas dosežki in priznanja zares osrečijo, je to pogosto zgolj trenutna zamegljenost, ki izgine, ko se obzorje novega uspeha razblini v praznino.
Ko se prepustimo logiki "imeti", postanemo kot hodeči na neskončnem vrtiljaku – vedno v iskanju novih ciljnih točk, vendar nikoli v celoti zadovoljni. To je pasivno ujetništvo v nenehnem gibanju, kjer smo obremenjeni z notranjim bojem, da bi pridobili še več, da bi postali nekaj, kar smo morda le delno, in skozi to iskanje izgubimo stičnost z lastnim bistvom.
Vrnitveni klic k "biti"
Zdi se, da je naša pot v "biti" pogojena z dejstvom, da je to nasprotje vsega, v čemer živimo – sveta, ki slavi imetje in dosežke. Vendar pa v iskanju za "biti", v tem preprostem stanju, ki ne potrebuje ničesar, da bi bil izpolnjen, odpremo vrata za globoko osebno transformacijo. Pojem "biti" se ne veže na vsakodnevne predstave o tem, kaj je zaželeno ali vredno, temveč na zavedanje, da smo že zdaj celostni, neodvisni od zunanjih pojavnosti in prepoznavnosti.
"Biti" je zasnovano na prisotnosti v tem trenutku. Ko prenehamo iskati zunanje dokaze o tem, kdo smo, se povsem zlijemo z večjim tokom življenjske energije, ki nas prehaja. Zgodi se preobrazba: brez potrebe po dosežkih, brez želje po potrditvah, se odpiramo nečemu, kar je onkraj vsakodnevnih meril, onkraj misli, ki nas vodijo v to, kaj imamo in česa nimamo. Občutimo enostavno in globoko zadoščenje v svoji lastni biti, brez da bi potrebovali vse tisto, kar nam svet, zmedeno v materializmu, govori, da bi morali imeti.
Ezoterična pot zavesti
Pot do "biti" je pot duhovnega spoznanja in notranje discipline, ki nas vodi onkraj materialnega sveta in ega. Ezoterična modrost, ki je skozi stoletja prešla iz svetih naukov, nas spodbuja k temu, da spustimo okove fizičnega sveta in se povežemo z višjim, nesnovnim svetom zavesti. V mnogih tradicijah, bodisi v hinduizmu, taoizmu, hermetizmu ali budizmu, "biti" ni zgolj pasivno stanje – je stanje brezčasnega zavedanja, ki nas povezuje z neskončnostjo. V teh duhovnih praksah je ključna ideja, da se prava svoboda doseže takrat, ko odpustimo vezanost na zunanji svet in njegove vrednosti.
Hermetična tradicija, na primer, trdi, da je človek le zrcalo univerzalnih zakonov, ki ga presegajo. Ego, z vsemi svojimi težnjami, ni več kot iluzija, in tisti, ki spozna, da je "biti" onkraj vseh iluzij, dostopa do višjih resnic. V tej tradiciji se zavest ne nanaša na posameznika, ampak na širši kozmični red, kjer je vsak trenutek izkustvo božanskega stvarjenja. To pomeni, da človek ni zgolj opazovalec, ampak del teh večno prisotnih sil, ki prehajajo skozi vsakršno obliko.
Prehod iz "imeti" v "biti"
Ko osveščamo svojo resnično naravo, preidemo iz stanovanja v "imeti" v stanje "biti", se ne odrečemo življenju, temveč vstopimo v globlje razumevanje tega, kar pomeni biti v svetu brez da bi ga poskušali lastiti. "Biti" ni zanikanje sveta ali ignoriranje njegovih vrednosti, temveč sprejemanje sveta takšnega, kot je, v njegovem polnem sijaju in vsakdanji resničnosti, brez da bi se zatekali k begu v materialne opore. "Biti" pomeni biti v sozvočju z notranjim svetom, kjer ni nuje po zunanjih dosežkih, da bi dosegli notranji mir.
V tem prehodu se pojavi globok občutek svobode, ker se človek osvobodi notranjih verig, ki jih je ustvaril ego, in se vrne v naravno stanje, kjer prepoznava svojo povezanost z vsem, kar obstaja. Prava svoboda se namreč ne skriva v tem, da imamo, temveč v tem, da smo – popolni, brez potrebščin, brez skritih želja po priznanju ali lastnini.
Samo v "biti" je pravi mir
Poglobitev v "biti" nas torej vodi onkraj vseh omejitev, ki jih nalaga ego in vsakodnevni svet, ki temelji na tem, kar "imamo". Tisti, ki se lahko odpovedo zunanjemu svetu, se odprejo notranjemu razsvetljenju, ki ni odvisno od dosežkov ali priznanj. Tako se zavedajo, da je resnična lepota in spokojnost v preprostosti, ki ni nič drugega kot popolna prisotnost v tem trenutku. Ko osvobodimo svojo dušo od iskanja, ko se odpovemo potrebi po tem, da "imamo", odkriti resnično svobodo, ki se razkriva le v globoki in neizmerni izkušnji "biti".
Skrivnost notranje resničnosti in izkušnja brezčasnosti
Ko vstopimo v prostor »biti«, se odpremo širšemu razumevanju ne le sveta okoli nas, ampak tudi sveta znotraj nas. V tem prostoru ni več ločenosti med subjektom in objektom, med opazovalcem in opazovanim, kajti »biti« pomeni prepoznavanje temeljne povezanosti vsega, kar obstaja. Ta povezanost ni intelektualni konstrukt, temveč neposredna izkušnja, ki prehaja onkraj besed in pojmov, ki jih je oblikoval ego. Zgodba o »imeti« je zgodba o razdeljenosti, kjer je svet zaznan kot zbirka posameznih, ločenih entitet, vsaka s svojim lastnim interesom, nalogami in cilji. Ko pa stopimo v stanje »biti«, ta razdeljenost izginja. V tem stanju smo vsi eno, in to enost se ne izraža zgolj v filozofskih in abstraktnih pojmih, ampak v neposrednem občutju enotnosti z vsemi bitji, z naravo, z vesoljem kot celoto.
V zgodovini različnih duhovnih in ezoteričnih tradicij so učitelji pogosto poudarjali, da je pot do »biti« hkrati tudi pot očiščenja. Očiščenje od tistega, kar nas oddaljuje od našega resničnega jaza – od vseh misli, prepričanj in iluzij, ki nas zapletajo v neskončno iskanje. Duhovne poti, bodisi v obliki meditacije, kontemplacije, postov ali tišine, so razvite prav z namenom, da nas pripeljejo do tega notranjega stanja. Te prakse so v bistvu le instrumenti, ki nas vodijo do spoznanja, da je prava resničnost tista, ki leži onkraj misli in konceptov, v srčiki čistega zavedanja, ki je vedno prisotno, vendar zakrito za plastmi vsakdanjih skrbi, strahov in želja.
Odločitev za notranjo preobrazbo
Poglobitev v »biti« ni zgolj prehod iz »imeti«, temveč tudi odločitev za notranjo preobrazbo, ki nas kliče, da stopimo onkraj tistega, kar smo mislili, da smo. Ego je v tem smislu kot magični svet, ki nas zapelje v lažno prepričanje, da smo vse, kar smo dosegli, da smo vse, kar imamo. In vendar, ko se postavimo pred resničnost svoje lastne biti, ugotovimo, da smo mnogo več od tega, kar je lahko prepoznano z našimi čutili ali izraženo v materialnih lastninah.
Ezoterična modrost pravi, da je človeški ego kot »vrata«, ki nas vodijo bodisi v svet iluzije bodisi v svet resnice. V mnogih ezoteričnih tradicijah je ta prehod pogosto označen kot »initiacija« – prehod, skozi katerega mora posameznik iti, da bi dosegel višjo stopnjo zavedanja. V tem procesu mora izpustiti vse priučene identitete, vse pristope k življenju, ki so bili oblikovani iz zunanjih vplivov, in se vrniti k svoji lastni naravi, ki je nedotaknjena in brezčasna. Ta preobrazba ni le intelektualni proces; gre za globoko notranjo izkušnjo, ki pomeni, da oseba ne le razume, ampak resnično »doživi« svoj pravi jaz, svoj duhovni osnovni princip, ki je brez začetka in konca, brez pripadnosti ali posedovanja.
Mistična dimenzija biti
V trenutkih meditacije, tišine ali samote pogosto občutimo »biti« kot nekaj neskončnega, brezmejnega, a hkrati prisotnega v vsakem trenutku. To stanje ni preprosta odsotnost misli ali dejavnosti; nasprotno, »biti« je polnost, ki presega vsa »kaj« in »zakaj«. To je tisti prostor, v katerem čas ne teče, kjer preteklost in prihodnost izginejo, saj obstajamo samo v tem trenutku, v popolnem zavedanju in prisotnosti. V mističnih tradicijah je ta izkušnja pogosto opisana kot »prebujenje«, ko se posameznik zaveda, da je onkraj fizičnega telesa, onkraj misli in občutkov, in da je del tistega brezmejnega oceana zavedanja, ki je globoko zakoreninjeno v vsem, kar je.
Pogosto je v teh izkušnjah prisotno občutenje »nečesa večjega« – ne v smislu zunanjega Boga, ampak v smislu univerzalne energije, ki prehaja skozi vse oblike, skozi vsak atom in vsak trenutek. To je tista sila, ki omogoča, da se svet nenehno obnavlja in razvija. Ko se povežemo z »biti«, se tudi zavedamo te energije, tega neizmernega toka, ki je natančno tisto, kar daje življenje vsem stvarstvom, vsem bitjem, in nas povezuje z vsem, kar je.
Spoznanje o brezpogojni ljubezni
V kontekstu »biti« je vseobsegajoča ljubezen tista sila, ki izvira iz samega središča biti. Ta ljubezen ni pogojena, ni obremenjena z potrebami, željami ali pričakovanji. Je čista, brezčasna in univerzalna. Ni odvisna od tega, ali nekaj imamo ali nimamo, ampak preprosto obstaja kot prisotnost. Ko smo v tem stanju, ko izkušamo »biti«, začnemo doživljati ljubezen kot nekaj, kar je naš temelj, in hkrati tudi temelj vsega sveta okoli nas. Ne gre več za ljubezen kot izmenjavo, ki zahteva nekaj v zameno, temveč za ljubezen kot izkušnjo popolne sprejetosti vsega, kar je, brez odklonov ali pogojev.
V tem stanju ne iščemo ljubezni od drugih ljudi ali sveta, temveč smo ljubezen. Postanemo kanal za to brezpogojno energijo, ki ni ločena od nas, temveč nas prežema in se izraža skozi nas v vsakem trenutku. S tem se tudi naše dojemanje drugih spreminja – ne gledamo jih več skozi filtre želja in pričakovanj, temveč jih vidimo v njihovi globoki resničnosti, v njihovi polnosti in edinstvenosti, kot del istega univerzalnega toka.
»Biti« kot najvišja svoboda
Pot do »biti« je pot osvoboditve, vendar ne od sveta, temveč od iluzij, ki smo jih ustvarili znotraj tega sveta. Svoboda, ki izhaja iz tega notranjega spoznanja, ni enaka svobodi, ki jo ponuja materialni svet – svoboda od posesti, statusa ali odvisnosti. Prava svoboda je notranja in nezavisna, in ta svoboda prihaja iz spoznanja, da smo v svojem bistvu že popolni. Ničesar ne potrebujemo, da bi bili celoviti. Ta svoboda ni povezana z zunanjim svetom, ampak z našim lastnim zavedanjem, z našo sposobnostjo, da prepoznamo resničnost, ki je skrita onkraj vsega, kar je minljivo.
Zato je vsak trenutek, v katerem se potopimo v »biti«, pravzaprav trenutek prebujenja – trenutek, ko se zavemo, da smo že doma, že celoviti, že povezani z vsem. V tem trenutku smo svobodni. Svobodni od želja, svobodni od iskanja, svobodni od potrebe po tem, da »imamo«. In to je tista notranja svoboda, ki nas vodi v globoko notranjo mirnost in zadoščenje, ki je neodvisno od sveta okoli nas, a ga hkrati povsem prežema.
Potovanje v notranjost: Prepoznavanje lastne resničnosti
Ko preidemo v stanje »biti«, začnemo razumevati, da je naše bivanje mnogo več od vsega, kar lahko opazimo skozi oči ega. Ego je le zunanji odsev, iluzija, ki nas zavaja, da smo definirani s tem, kar imamo in dosežemo. V resnici pa so naše globoke naravne skladnosti in naša notranja bit neodvisni od tega. Ko se zavemo te resničnosti, ko se odpovemo zunanjemu svetu, ki je le iluzija posesti in nadzora, se odpremo prostoru za prepoznavanje najglobljih plasti našega obstoja.
Ezoterične tradicije nas učijo, da je »biti« več kot le preprosta odsotnost od dejanj ali misli. To je povsem nov način zavedanja, ki je prisoten tudi takrat, ko se zdimo v svetu in z njim v interakciji. Vse zgoraj naštete plasti ega in materije niso izginile – le prenehamo se jih identificirati. Prava moč »biti« se pokaže v tem, da smo sposobni biti popolnoma prisotni v vsakem trenutku, ne da bi bili zasvojeni z zunanjimi popravki ali nadomestki za notranjo praznino. Ko se odpremo temu, da smo, brez kakršnihkoli dodanih slojev, začnemo doživljati resničnost v njenem brezčasnem in neskončnem pomenu.
V ezoteričnem smislu je ta prehod pogosto označen kot »prosvetljenje« – ne kot cilj, ampak kot proces čiščenja, odpravljanja vseh mask, ki smo si jih nadeli, da bi se zaščitili pred svetom, pred lastnimi strahovi in dvomi. V tem procesu se razblini meja med subjektom in objektom, med notranjim in zunanjim svetom. Razloček med tem, kar menimo, da smo, in tem, kar dejansko smo, izgine, saj spoznamo, da je bistvo vseh stvari v tem, da so vse prežete z enakim zavedanjem, z isto energijo, ki prebiva v nas samih.
Jezik brez besed: Neposredna izkušnja
V trenutkih najglobljega zavedanja »biti« se pogosto zdi, da besede postanejo nepotrebne. Jeziki, ki smo jih ustvarili za izražanje svojih izkušenj, se v tem prostoru ne zdijo dovoljšnji, da bi zajeli bistvo tistega, kar občutimo. Besede so le okviri, ki skušajo ujeti nekaj, kar je neskončno in brezoblično. A v teh trenutkih, ko se resnično povežemo z »biti«, se naše zavedanje širi, in vsi okviri, vsi poskusi za opisovanje resničnosti, izgubijo svoj pomen. V tem globokem občutku »biti« ni več nobenih potrebščin, nobenih želja, nobenih pričakovanj. To je stanje čiste prisotnosti, ki se ne izračunava, ne analizira – preprosto je.
Vse duhovne tradicije, ki nas učijo tega stanja, nas spodbujajo k tišini, k umirjenju uma, da bi se lahko poglobili v to brezčasno izkušnjo. Taoistični modreci na primer govorijo o »tihoti brez misli«, ki omogoča, da se duša poveže s »velikim tokom« narave in vesolja. V budizmu je meditacija prav tako sredstvo, da se umiri nenehno skakanje uma, da se osvobodimo navezanosti na svet misli, ki nas vlečejo stran od trenutne resničnosti. Ko smo prisotni v trenutku brez oklepov besed, konceptov ali prepričanj, se odpiramo neposrednemu doživljanju sveta, kot da ga prvič vidimo, občutimo, doživljamo.
Poglobljena povezava z univerzalnim zavedanjem
Ob tem je ključnega pomena razumevanje, da »biti« ni zgolj individualna izkušnja, ampak nas pripelje do globljega občutka povezanosti z vsem, kar je. V mnogih mističnih tradicijah to stanje doživljamo kot zlitje z univerzalnim zavedanjem, z božansko energijo, ki prežema vse oblike. V hinduizmu to imenujejo »Brahman«, v taoizmu »Tao«, v hermetizmu pa govorimo o »Božanskem umu«, ki je prisoten v vseh stvarstvih. V tem stanju spoznamo, da smo del neskončne mreže življenja, ki povezuje vse in da ni nobene resničnosti, ki bi bila ločena od naše lastne.
Ko vstopimo v to povezavo, začnemo razumeti, da nobeno bitje, noben predmet in nobena ideja ni ločena od nas. Vse so zgolj različni izrazi iste temeljne energije, ki prežema ves svet. V tem stanju odpadejo vse meje med nami in svetom, med nami in drugimi ljudmi. Zavedamo se, da je vsak posameznik, vsako bitje, vsaka stvar izraz iste resničnosti, in na tem nivoju ne potrebujemo dokazov, da bi spoznali to resnico. Enostavno jo doživimo, občutimo v svoji biti.
Sprejemanje in integracija resničnega jaza
Pot do »biti« je pot, ki zahteva pogum za soočenje z resničnostjo našega lastnega obstoja. To je pot, ki nas vodi onkraj vseh iluzij in omejitev, ki smo jih oblikovali skozi življenje. Ko opustimo vse, kar smo mislili, da smo, se vrnemo k svojemu izvirnemu jazu, ki je brezčasna in brezpogojna svetloba. Biti je torej ne le stanje, temveč življenjski proces, ki nas neprestano izziva, da odložimo vse, kar nas ločuje od te resničnosti – od naših pričakovanj, potrebščin in zgodb, ki smo jih gradili okoli sebe.
Na tej poti se odpremo izkušnji ljubezni, brezpogojne in univerzalne, ki ne pozna meja. Osvobodimo se vseh zavor, ki nas držijo v iluziji, da moramo nekaj imeti, da bi bili vredni. In tako se vračamo k sebi, k svojemu notranjemu svetu, kjer že imamo vse, kar potrebujemo, saj smo že popolni v svoji biti.
Globoko zavedanje v vsakdanjem življenju
Ko vstopimo v prostor »biti«, se morda zdi, da se vsakdanji svet zgubi ali postane nepomemben. Vendar pa to ni res. Nasprotno – stanje »biti« ne pomeni umika od sveta, temveč vključitev v svet z novim pogledom, z večjo globino, s širšo zmožnostjo doživljanja. Vse, kar nas obdaja, postane bolj prisotno, bolj jasno, ker ne reagiramo več iz pozicije ega, ki je nenehno v iskanju priznanja, dosežkov ali lastnine, temveč iz čistosti zavedanja, iz preprostosti tega, kar dejansko smo.
Ko se vrnemo k »biti«, to pomeni, da vse, kar počnemo, postane polno, brez nagona, da bi morali nekaj pridobiti ali izgubiti. Vsaka izkušnja, vsak trenutek postane priložnost za popolno potopitev v zdaj, za prepoznavanje vseobsegajoče resničnosti, ki je prisotna v vsem. Ne iščemo več zunanjih dokazov za svojo vrednost, saj je ta vrednost že notranja in neodvisna od zunanjih dejavnikov.
Ko hodimo po vsakdanjih poteh, je naše življenje postalo meditacija. Prilagajamo se trenutnemu toku, se ne upiramo temnemu, pa tudi svetlemu, temveč se sprejemamo kot celoto, brez obsojanja. In tako tudi naš odnos do sveta postane bolj uravnotežen, bolj harmoničen. Ne gledamo na druge ljudi kot na posameznike, ki nam lahko prinesejo koristi ali ogrozijo naše egoistične želje, ampak kot na odseve iste temeljne realnosti, v kateri smo vsi povezani. V vsakem človeku in v vsakem trenutku prepoznamo enakost – ne nujno na intelektualni ravni, temveč v samem občutenju, ki presega razum.
Tako preproste stvari, kot so sprehod v naravi, priprava obroka, čiščenje prostora ali poslušanje glasbe, postanejo vrata v to zavedanje. Skozi te preproste aktivnosti se ponovno povezujemo z vsem, kar smo, z vsem, kar nas obdaja. Nismo več le opazovalci, ampak aktivni udeleženci, ki so natančno tam, kjer so potrebni, brez potrebe po večji prepoznavnosti ali statusu. V tem trenutku postajamo prostor za izkušnjo, postajamo posoda za življenje, ki prehaja skozi nas, brez vsakršnih blokad.
Biti kot aktivna prisotnost v svetu
Sprejemanje stanja »biti« ne pomeni bežanja od sveta, ampak vključevanje v njega z večjo jasnostjo in modrostjo. Aktivna prisotnost v svetu, ki je posledica tega zavedanja, pomeni, da smo prisotni v vsakem trenutku brez potrebe po izboljšavi ali večanju. To se ne izčrpa v pasivnosti ali umiku, ampak v polnosti, s katero pristopamo k vsakodnevnim nalogam. Vsako dejanje, ki ga izvedemo, od preprostih nalog do bolj kompleksnih izzivov, postane izraz naše notranje resničnosti, ne pa nekaj, kar bi morali »popraviti« ali doseči.
Zaradi tega naše delovanje v svetu postane nekoliko drugačno. Postanemo manj povezani z zunanjimi rezultati in več z notranjim občutkom, da smo že popolni in da ni potrebno biti nič drugega, kot smo v tem trenutku. Ko delamo iz tega stanja, vsak naš korak, vsak naš pogled, vsak naš gib postane akt ustvarjanja resničnosti, ki ni več ločena od nas, ampak je popolnoma integrirana v naš notranji svet. S tem ne iščemo zunanjih potrditvah, ampak smo preprosto znotraj tega svetovnega toka, ki je že popoln v svoji nepopolnosti.
Zavedanje kot zdravilo
Eden izmed globokih učinkov »biti« je, da postanemo zmožni zdraviti sebe in druge. Zdravljenje v tem kontekstu ni samo fizično, ampak predvsem duhovno. Ko smo prisotni v tem trenutku in se ne pustimo voditi preteklosti ali prihodnosti, postanemo bolj pozorni na subtilne dinamike v našem telesu, umu in duši. Naša telesna občutja, naša čustva, naša energija postanejo jasni signali, ki nas vodijo skozi pot zdravljenja. Zdravimo se tako, da preprosto sprejmemo to, kar je, brez odporov. V tem procesu postanemo bolj povezani s svojo notranjo modrostjo in intuicijo, ki nas vodi k celovitosti.
Ko resnično živimo v stanju »biti«, se odpiramo energiji, ki je univerzalna in neomejena. Naša notranja energija in povezanost s svetom okrog nas nas zdravita – ne le na telesnem nivoju, temveč tudi na čustvenem, mentalnem in duhovnem nivoju. To ni proces, ki bi zahteval napor, ampak preprostost, v kateri smo enostavno pozorni na to, kar se dogaja v vsakem trenutku.
Povezovanje s kolektivno zavestjo
En od najglobljih in najlepših vidikov »biti« je, da postanemo del širšega kolektivnega zavedanja. Ko odpustimo potrebo po identifikaciji z osebnim egom, ko se ne poistovetimo več z našimi željami, pričakovanji in prepričanji, postanemo odprti za zavedanje, ki presega individualne meje. To zavedanje nas povezuje z drugimi, z naravo, z vesoljem. Vse postane povezano in usklajeno.
Vrnjeni v mirnost: Potovanje brez konca
»Biti« je potovanje brez konca, natančneje – potovanje, ki ni v iskanju cilja, ampak v iskanju samega sebe. Gre za nenehno potapljanje v globlje plasti lastne notranje resničnosti, brez pričakovanj ali potrebe po razumevanju ali dosežkih. Naša »biti« ni cilj, temveč je pot, ki se razvija z vsakim trenutkom, z vsakim uvidom, z vsakim dnem, ki ga preživimo v polnosti.
In čeprav je to potovanje brez konca, je tudi potovanje, ki nas vedno znova vrača v zdaj, v trenutek, ki je popoln in dokončen. Vsak trenutek, ki ga doživimo v stanju »biti«, je že vse, kar potrebujemo. In v tem iskanju ni pomanjkanja – je le neizmerna polnost, ki nas napolni, nas poveže in nas spomni, kdo smo v svojem bistvu.
Ob koncu tega razmišljanja lahko rečemo, da je »biti« potovanje v notranjo svobodo in ljubezen – potovanje, ki se nikoli ne konča, vendar nas vsak korak pripelje do večje in večje resničnosti. To je potovanje, kjer ni nobenih ciljev, ampak kjer je vsak trenutek izpolnjen s preprosto in brezpogojno prisotnostjo. In v tej prisotnosti odkrijemo, da smo že vse, kar smo iskali.
Kakšna je tvoja reakcija?
