Kako postati opazovalec svojega življenja

KDO SEM?

Najprej moram biti iskren. Dolgo časa nisem bil opazovalec svojega življenja. Bil sem njegov ujetnik. Bil sem igralec, ki je pozabil, da stoji na odru. Bil sem misli, ki so se vrtele brez konca in brez začetka. Bil sem čustva, ki so me vodila sem in tja kot veter vodi list. Bil sem vloge, ki sem jih igral, kakor da so resnične. Bil sem telo, ki sem ga imel za sebe. Bil sem ime, ki so mi ga dali. Bil sem zgodba, ki so mi jo povedali – in ki sem jo potrdil, ker nisem vedel, da obstaja kaj drugega.

A nekega dne – ne vem točno kdaj – sem se ustavil. Ne zato, ker bi se odločil. Ne zato, ker bi si to želel. Preprosto sem se ustavil. In v tem ustavljanju sem prvič videl, da nisem to, kar sem mislil, da sem. Videl sem, da sem nekaj več. Nekaj, kar opazuje. Nekaj, kar je vedno tu – a česar nisem videl, ker sem bil pregloboko v igri.

Takrat se je začelo moje potovanje v opazovalca. Ne kot cilj, ki bi ga moral doseči. Kot prepoznavanje, ki se je zgodilo samo. In zdaj – ko pišem te besede – vem, da je to najpomembnejše, kar sem kdaj odkril. Kajti ko postaneš opazovalec svojega življenja, se vse spremeni. Ne zato, ker bi se svet spremenil. Zato, ker se ti spremeniš. Ker nehaš biti ujetnik svoje zgodbe – in postaneš prost.

KAJ POMENI BITI OPAZOVALEC?

Biti opazovalec ne pomeni, da se umakneš od življenja. Ne pomeni, da postaneš hladen, odsoten, brezčuten. Ne pomeni, da nehaš čutiti, misliti, delovati. Pomeni nekaj povsem drugega.

Pomeni, da se zaveš, da nisi svoje misli. Da nisi svoja čustva. Da nisi svoje telo. Da nisi svoje vloge. Da nisi svoje ime. Da nisi svoja zgodba. Pomeni, da se zaveš, da si tisto, kar vse to opazuje. Tisto, kar je vedno tu – tiho, mirno, nespremenljivo. Tisto, kar gleda misli, kakor gledaš oblake na nebu. Tisto, kar gleda čustva, kakor gledaš valove na morju. Tisto, kar gleda telo, kakor gledaš obleko, ki jo nosiš. Tisto, kar gleda vloge, kakor gledaš igro na odru.

Biti opazovalec pomeni, da se zaveš, da si nebo – ne oblaki. Da si morje – ne valovi. Da si oder – ne igra. Da si prostor – ne vsebina. Da si zavest – ne vse, kar se v zavesti pojavlja.

In ko to enkrat vidiš – ko to res vidiš, ne kot misel, ampak kot občutek – se vse spremeni. Kajti nehaš biti ujetnik. Nehaš biti žrtev. Nehaš biti igralec, ki je pozabil, da stoji na odru. Postaneš opazovalec. In v tem opazovanju je svoboda.

ZAKAJ JE TO TAKO POMEMBNO?

Kajti večina ljudi živi življenje, ne da bi se tega zavedala. Živijo v mislih, ki jih niso izbrali. Živijo v čustvih, ki jih niso povzročili. Živijo v vlogah, ki jih niso izbrali. Živijo v zgodbah, ki jim jih je povedal nekdo drug. Živijo v prepričanjih, ki so jih podedovali. Živijo v strahovih, ki niso njihovi. Živijo v iluziji, da so to, kar mislijo, da so.

A niso. In ti nisi. In jaz nisem.

Ko ne postaneš opazovalec, ostaneš ujetnik. Ostaneš v igri, ne da bi vedel, da je igra. Ostaneš v matriki, ne da bi vedel, da je matrika. Ostaneš v iluziji, ne da bi vedel, da je iluzija. In to je največja tragedija človeškega življenja – ne smrt, ne bolečina, ne izguba. Največja tragedija je, da živiš življenje, ne da bi se zavedal, kdo si. Da živiš življenje, ne da bi bil prisoten. Da živiš življenje, ne da bi živel.

Zato je postati opazovalec tako pomembno. Kajti brez tega ni svobode. Brez tega ni miru. Brez tega ni resnice. Brez tega ni življenja – le preživetje. Le igra, ki se je ne zavedaš. Le sanje, iz katerih se ne zbudiš.

KAKO POSTATI OPAZOVALEC?

Ne moreš se odločiti, da boš postal opazovalec. Kajti to ni dejanje. To je prepoznanje. A lahko ustvariš pogoje, v katerih se to prepoznanje zgodi. Lahko se ustaviš. Lahko se vrneš v telo. Lahko se vrneš v dih. Lahko se vrneš v sedanji trenutek. Lahko začneš opazovati.

Opazuj misli. Ne sodi jih. Ne obsojaj jih. Ne poskušaj jih ustaviti. Le opazuj jih. Kakor gledaš oblake na nebu. Kakor gledaš liste, ki jih nosi veter. Kakor gledaš otroke, ki se igrajo. Opazuj jih. In opazi, da jih ti nisi.

Opazuj čustva. Ne potlači jih. Ne izražaj jih. Ne poskušaj jih spremeniti. Le opazuj jih. Kakor gledaš valove na morju. Kakor gledaš dež, ki pada. Kakor gledaš sonce, ki zahaja. Opazuj jih. In opazi, da jih ti nisi.

Opazuj telo. Ne obsojaj ga. Ne poskušaj ga spremeniti. Ne poskušaj ga popraviti. Le opazuj ga. Kakor gledaš drevo, ki raste. Kakor gledaš reko, ki teče. Kakor gledaš zvezde, ki svetijo. Opazuj ga. In opazi, da ga ti nisi.

Opazuj vloge. Ne oklepaj se jih. Ne bori se z njimi. Ne poskušaj jih opustiti. Le opazuj jih. Kakor gledaš igro na odru. Kakor gledaš film na platnu. Kakor gledaš sanje, ki se odvijajo. Opazuj jih. In opazi, da jih ti nisi.

In ko boš opazoval – ko boš res opazoval – se bo nekaj zgodilo. Ne boš več ujetnik. Ne boš več igralec, ki je pozabil, da stoji na odru. Postal boš opazovalec. In v tem opazovanju boš našel svobodo. In v tej svobodi boš našel mir. In v tem miru boš našel sebe.

KAJ SE ZGODI, KO POSTANEŠ OPAZOVALEC?

Ko postaneš opazovalec, se ne zgodi nič spektakularnega. Ne bo bliska. Ne bo groma. Ne bo angelskih zborov. Zgodi se tišina. Ne tišina, ki bi jo ustvaril ti. Tišina, ki nastopi sama – kajti ni več napetosti, ki bi ustvarjala hrup. Ni več notranjega boja, ki bi proizvajal nemir.

Ta tišina ni prazna. Je polna – a ne z vsebino. Je polna s prisotnostjo, ki ne potrebuje besed. Je polna z vednostjo, ki ne potrebuje dokazov.

V tej tišini se zgodi prvo spoznanje: Nič ni treba storiti. Nikoli ni bilo. Vse, kar si mislil, da moraš storiti, je bilo del igre – ne tvoje poti. Vse, kar si mislil, da moraš doseči, je bilo del vloge – ne tvoje resnice.

In to spoznanje ni veselo. Je resnično. In resnica ne potrebuje veselja – potrebuje le prostor.

Ko postaneš opazovalec, nehaš biti žrtev svojih misli. Nehaš biti žrtev svojih čustev. Nehaš biti žrtev svojega telesa. Nehaš biti žrtev svojih vlog. Nehaš biti žrtev svoje zgodbe. Postaneš prost. Postaneš svoboden. Postaneš to, kar si vedno bil – a česar nisi videl, ker si bil pregloboko v igri.

KAJ SE ZGODI S TVOJIM ŽIVLJENJEM?

Ko postaneš opazovalec, se tvoje življenje ne spremeni. A vse je drugače. Še vedno imaš službo. Še vedno imaš odnose. Še vedno imaš telo. Še vedno imaš misli. Še vedno imaš čustva. Še vedno imaš vloge. A nisi več njihov ujetnik. Nisi več njihov suženj. Nisi več njihov igralec, ki je pozabil, da stoji na odru.

Postaneš igralec, ki ve, da stoji na odru. Postaneš igralec, ki ve, da je igra le igra. Postaneš igralec, ki se lahko igra – a ki se ne izgubi v igri. Postaneš igralec, ki je svoboden – tudi ko je na odru.

In v tej svobodi je mir. In v tem miru je radost. In v tej radosti je življenje – ne preživetje, ampak življenje. Ne igra, ki se je ne zavedaš, ampak igra, ki jo igraš zavedno. Ne sanje, iz katerih se ne zbudiš, ampak sanje, ki jih sanjaš zavedno. Ne matrika, ki te drži v ujetništvu, ampak matrika, ki jo uporabljaš kot oder – za svojo igro, za svojo rast, za svoje prebujanje.

KAJ JE RESNICA?

Resnica je, da nisi to, kar misliš, da si. Resnica je, da nisi svoje misli. Nisi svoja čustva. Nisi svoje telo. Nisi svoje vloge. Nisi svoje ime. Nisi svoja zgodba. Resnica je, da si tisto, kar vse to opazuje. Tisto, kar je vedno tu – tiho, mirno, nespremenljivo. Tisto, kar gleda misli, kakor gledaš oblake na nebu. Tisto, kar gleda čustva, kakor gledaš valove na morju. Tisto, kar gleda telo, kakor gledaš obleko, ki jo nosiš. Tisto, kar gleda vloge, kakor gledaš igro na odru.

Resnica je, da si nebo – ne oblaki. Da si morje – ne valovi. Da si oder – ne igra. Da si prostor – ne vsebina. Da si zavest – ne vse, kar se v zavesti pojavlja.

In ko to prepoznaš – ne kot misel, ampak kot občutek – se boš nasmehnil. Kajti vse bo tako preprosto. Tako očitno. Tako resnično. Kajti resnica ni nekaj, kar moraš najti. Resnica je nekaj, kar moraš prepoznati. In ko jo prepoznaš – ko se spomniš, kdo si – se nič ne spremeni. A vse je drugače.

Postani opazovalec svojega življenja. In v tem opazovanju boš našel svobodo. In v tej svobodi boš našel mir. In v tem miru boš našel sebe.

Objavljeno na avtorskem blogu.