PROSTOR MED MISLIMI JE TVOJ DOM

Nekje v tebi je prostor. Ni velik. Ni majhen. Ni prostorski. Ni časoven. Je prostor med mislimi. V tem prostoru ni hrupa. Ni strahu. Ni želja. Ni zgodb. V tem prostoru si ti. Ne ti, ki misliš. Ne ti, ki čutiš. Ne ti, ki igraš. Temveč ti, ki si. Ti, ki opazuješ. Ti, ki bivaš.

Ta prostor je tvoj dom. Nikoli ga nisi zapustil. Le pozabil si, da je tam. Prekril si ga z mislimi, čustvi, zgodbami in identitetami. Toda ni izginil. Le čakal je, da se spomniš. In zdaj se spominjaš. Zdaj se vračaš. Zdaj si doma.

Prostor med mislimi ni prazen prostor. Ni luknja v mislih. Ni odsotnost misli. Je prostor, v katerem se misli pojavljajo in izginjajo.

Predstavljaj si nebo. Misli so oblaki. Prostor med mislimi je nebo. Oblaki prihajajo in odhajajo. Nebo ostaja. Ni odvisno od oblakov. Vedno je tam.

Tako je tudi s tabo. Misli prihajajo in odhajajo. Ti ostajaš. Misli niso to, kar si. Ti si tisti, ki jih opazuje. Misli niso tvoj dom. Prostor med njimi je tvoj dom.

V tem prostoru ni strahu. Ni želja. Ni zgodb. Ni identitet. V tem prostoru si ti. Samo ti. Nič več. Nič manj. Samo ti.

Pozabil si, ker so te naučili, da si svoje misli. Pozabil si, ker so te naučili, da si svoja čustva. Pozabil si, ker so te naučili, da si svoja zgodba. Pozabil si, ker so te naučili, da si svoja identiteta.

Od rojstva naprej so te obdajale misli, ki niso bile tvoje. Vzorci, ki niso bili tvoji. Prepričanja, ki niso bila tvoja. Identitete, ki niso bile tvoje. Ker so te spremljale, si jih sprejel za svoje. In ker si jih sprejel za svoje, si postal njihov ujetnik. Ko si postal njihov ujetnik, si pozabil, da si bil ves čas svoboden.

Toda zdaj veš. Zdaj veš, da misli niso to, kar si. Zdaj veš, da te čustva ne opredeljujejo. Zdaj veš, da vzorci niso tvoja bit. Zdaj veš, da si ti tisti, ki vse to opazuje. In ko to prepoznaš, se prostor med mislimi odpre.

Vrnitev ni pot. Vrnitev je prepoznanje. Nikamor ti ni treba iti. Le prepoznati moraš, da si že tam. Prepoznati moraš, da nikoli nisi bil drugje. Prepoznati moraš, da si bil ves čas doma.

Toda prepoznanje zahteva tišino. Zahteva prostor. Zahteva pogum, da se ustaviš. Zahteva voljo, da se ne odzoveš samodejno. Zahteva zaupanje, da nisi izgubljen.

Kako se vrniti?

Preprosto. Vsakič, ko se ujameš v misel, se tega zavedaj. Vsakič, ko se poistovetiš z mislijo, se ustavi. Vsakič, ko pomisliš, da si misel, se spomni, da si tisti, ki jo opazuje.

Ne sili. Ne trudi se na silo. Ne bojuj se. Samo opazuj. Samo dihaj. Samo bodi.

In vsakič, ko se vrneš v ta prostor, se ti razkrije nekaj novega. Vsakič, ko se spomniš, se v tebi prebudi spomin. Vsakič, ko utihneš, se pred tabo odpre tišina.

To je pot. Ne pot v prihodnost, temveč pot v zdaj. Ne pot do sebe, temveč pot vase. Ne pot do doma, temveč pot domov.

Ko se vrneš v prostor med mislimi, se začne preobrazba.

Misli se umirijo. Postajajo redkejše. Tišje. Jasnejše.

Čustva se umirijo. Postajajo mirnejša. Globlja. Stabilnejša.

Telo se umiri. Postane sproščeno. Mehko. Živo.

Zavest se razširi. Postane jasnejša. Mirnejša. Prisotnejša.

Tvoja navzočnost se poglobi. Postaneš tukaj. Postaneš zdaj. Postaneš popolnoma navzoč.

To je preobrazba. To je vrnitev domov. To je tisto, kar si iskal.

Prostor med mislimi ni nekaj, kar dosežeš. Je nekaj, kar si. Ni nekaj, kar najdeš. Je nekaj, kar prepoznaš. Ni nekaj, kar ustvariš. Je nekaj, kar je bilo vedno v tebi.

V tem prostoru ni strahu. Ni skrbi. Ni nemira. Ni iskanja. Ni izgube. V tem prostoru si ti. Samo ti. Nič več. Nič manj. Samo ti.

In ta prostor je tvoj dom.

Nikoli ga nisi zapustil. Le pozabil si, da je tam. Prekril si ga s hrupom, mislimi, čustvi in zgodbami. Toda ni izginil. Le čakal je, da se spomniš.

In zdaj se spominjaš. Zdaj se vračaš. Zdaj si doma.

Ne v prihodnosti. Ne v preteklosti. Zdaj. Tukaj. V tem trenutku. V tem dihu. V tem prostoru.

Doma si.

Kako živeti iz prostora med mislimi? Kako živeti iz svojega doma?

Dihaj zavestno. Vsak vdih te povezuje s prostorom. Vsak izdih ti omogoča, da izpustiš misli, ki se jih oklepaš. Dihaj globoko. Dihaj počasi. Dihaj zavestno.

Prisluhni tišini. Tišina ni odsotnost zvoka. Je prostor med zvoki. Prisluhni ji. V njej je tvoj dom.

Bodi v telesu. Ne beži iz njega. Ne beži v misli. Ne beži v prihodnost. Bodi tukaj. Bodi v telesu. Bodi doma.

Vzljubi ta prostor. Ta prostor je tvoj dom. Ta prostor je tvoj mir. Ta prostor je del tebe. Vzljubi ga. Spoštuj ga. Neguj ga.

Živi iz tega prostora. Ne iz misli. Ne iz čustev. Ne iz zgodb. Temveč iz prostora. Iz tišine. Iz doma.

Ko živiš iz prostora med mislimi, se pred tabo odpre portal.

Portal v mir. Mir, ki ni odvisen od sveta. Mir, ki je tvoj dom.

Portal v ljubezen. Ljubezen, ki ni last nikogar. Ljubezen, ki je del tvoje narave.

Portal v modrost. Modrost, ki ne prihaja le iz knjig. Modrost, ki jo prepoznavaš v sebi.

Portal v svobodo. Svoboda, ki ni odvisna od zunanjih okoliščin. Svoboda, ki izhaja iz tvoje biti.

Prostor med mislimi je portal. Prostor med mislimi so vrata. Prostor med mislimi je pot domov.

Prostor med mislimi ni nekaj, kar dosežeš. Je nekaj, kar si. Ni nekaj, kar najdeš. Je nekaj, kar prepoznaš. Ni nekaj, kar ustvariš. Je nekaj, kar je bilo vedno v tebi.

V tem prostoru ni strahu. Ni skrbi. Ni nemira. Ni iskanja. Ni izgube. V tem prostoru si ti. Samo ti. Nič več. Nič manj. Samo ti.

In ta prostor je tvoj dom.

Nikoli ga nisi zapustil. Le pozabil si, da je tam. Prekril si ga s hrupom, mislimi, čustvi in zgodbami. Toda ni izginil. Le čakal je, da se spomniš.

In zdaj se spominjaš. Zdaj se vračaš. Zdaj si doma.

Ne v prihodnosti. Ne v preteklosti. Zdaj. Tukaj. V tem trenutku. V tem dihu. V tem prostoru.

Doma si. Vedno si bil. In vedno boš.

Resnica ni v besedah. Resnica je v tišini. Resnica ni v mislih. Resnica je v prostoru. Resnica ni v iskanju. Resnica je v bivanju.

Zato odloži besede. Umiri misli. Opusti iskanje.

Samo bodi.

V tišini. V prostoru. V sebi.

In tam, kjer se besede končajo, se začneš ti.

Objavljeno na avtorskem blogu.