Energijski vampirji ne obstajajo tam, kjer misliš (o resnični dinamiki dajanja in jemanja)

In res, vsak izmed nas je verjetno doživel občutek, ko je po srečanju z nekom ostal brez moči, ko se je počutil izsesanega, kot da bi mu nekdo vzel nekaj, česar ne more nadomestiti s počitkom. A dolgo sem se spraševal, ali so ti ljudje res "vampirji" v smislu, v katerem nas učijo – pošasti, ki jemljejo energijo, ker sami je nimajo. In prišel sem do spoznanja, da je resnica veliko bolj zapletena, a hkrati veliko bolj preprosta. In da energijski vampirji ne obstajajo tam, kjer jih večina išče.

Najprej je treba razumeti, da energija ni stvar, ki jo lahko nekdo vzame brez tvoje udeležbe. Tvoje energijsko polje ni odprta denarnica. Ni prostor, v katerega lahko nekdo vstopi in si postreže, kar mu pač sede. Tvoje polje je dinamično, živo in ima svoje meje. Če nekdo vpliva nate, to pomeni, da si ti na nek način sodeloval. Ne nujno zavestno, ne nujno hoteno. Ampak tvoje telo, tvoja pozornost, tvoja čustva so se odzvala. In ta odziv je tisti, ki omogoča prenos.

Vzemimo za primer osebo, ki se vedno pritožuje. Vsakič, ko jo srečaš, ti natrosi svoje težave, ti pove, kako ji je hudo, kako jo vsi zapuščajo, kako nič ni po njenem. In ti, ker si sočuten, ker imaš rad ljudi, ker nočeš biti nesramen, poslušaš. Sočustvuješ. Morda celo poskušaš pomagati, svetovati, potolažiti. In po vsakem takem srečanju si izčrpan. Počutiš se, kot da si dal vso svojo energijo in dobil nič nazaj. In seveda, skušaš to izčrpanost pripisati "energijskemu vampirju". Toda poglej natančneje – ali ti je ta oseba res vzela energijo? Ali pa si ji jo ti dal? Nisi ji je dal namerno, ne z zdravim razumom. Dal si ji jo zato, ker si se počutil odgovornega, ker si mislil, da moraš pomagati, ker nisi znal postaviti meje, ker je bila tvoja pozornost usmerjena vanjo in ne vate. In to je ključna razlika. Energijski vampirizem ni kraja. Je dinamika. In v tej dinamiki sodelujeta oba.

Tako imenovani "vampir" ni nekdo, ki ti jemlje energijo. Je nekdo, ki ne more zadržati svoje lastne energije, ker je razcepljen, ker je v nenehnem strahu, ker je v pomanjkanju. In tvoja prisotnost, tvoja pozornost, tvoje sočutje – to je zanj kot topla peč. Ob tebi se za hip počuti bolje, ker mu ti, nevede, posodiš svoj mir. In tebi se zdi, da si izgubil nekaj, a v resnici si samo delil. In deljenje ni napačno – če je prostovoljno in če veš, da si lahko napolniš nazaj. Težava nastane, ko deliš, ne da bi vedel. Ko daješ, ne da bi se zavedal. Ko si odprt, ne da bi imel meje.

Torej, če želimo govoriti o energijskih vampirjih, jih ne bomo našli zunaj sebe. Našli jih bomo v svojih nezavednih vzorcih. V svoji potrebi, da ugajamo. V svojem strahu, da bi bili nesramni. V svoji nezmožnosti reči "ne". V svoji prepričanosti, da moramo reševati druge, tudi če nas to stane. To so pravi "vampirji" – ne osebe, ampak naše lastne nepregledane navade. In dokler jih ne prepoznamo, se bomo vedno znova znašli v vlogi tistega, ki daje in daje, dokler ne pade.

Seveda obstajajo ljudje, ki so bolj nagnjeni k temu, da jemljejo več, kot dajejo. Ljudje, ki niso naučeni prevzemati odgovornosti za svojo energijo, ki so navajeni, da jih drugi nosijo. In biti z njimi je lahko naporno. A tudi ti ljudje niso "vampirji" v zloveščem pomenu besede. So preprosto ljudje, ki ne znajo drugače. In naša naloga ni, da jih obsojamo, ampak da se naučimo postavljati meje, ne da bi jih sovražili.

Resnična dinamika dajanja in jemanja je veliko bolj preprosta, kot si predstavljamo. Vsak od nas ima svojo energijsko rezervo. Nekateri imajo več, nekateri manj. Nekateri so polni, ker so počivali, ker so v miru, ker so v svojem telesu. Drugi so prazni, ker so preveč dajali, ker niso znali reči ne, ker so se izčrpali. In ko se poln sreča s praznim, lahko poln da, če želi. Lahko pa tudi ne. Razlika je v tem, ali ima poln postavljene meje.

Zato iskanje energijskih vampirjev zunaj sebe ne vodi nikamor. Dokler boš iskal krivca v drugih, boš ostal v vlogi žrtve. In žrtev nima moči, da bi kaj spremenila. Ko pa prenehaš iskati vampirje zunaj in začneš iskati znotraj – kakšne so tvoje meje, kje daješ preveč, kje ne znaš reči ne, kje si preveč odprt, kje ne poslušaš svojega telesa – takrat se dinamika spremeni. Takrat ugotoviš, da nihče ne more vzeti tvoje energije brez tvojega dovoljenja. In to dovoljenje je pogosto nezavedno.

Kako torej preprečiti, da bi se počutil izčrpanega po srečanju z ljudmi? Ne tako, da bi se pred njimi zaprl in si ustvaril ščit. Ampak tako, da boš prisoten vase. Ko si v svojem telesu, ko si povezan s svojim jedrom, ko tvoje meje niso zidovi, ampak naravna prisotnost – takrat tvoja energija ne teče ven brez tvoje vednosti. Lahko jo daš, če želiš. Lahko jo zadržiš, če želiš. Ampak ne bo tekla kar tako.

In kar je najpomembneje – ko si poln, ko si spočit, ko si v miru – lahko daš, ne da bi pri tem izgubil. Ker dajanje iz presežka ni izguba. Je tok. In tok ne izčrpava – poživlja. Tisti, ki dajejo iz praznine, tisti, ki dajejo, ker morajo, ker se bojijo, da bodo zavrnjeni – tisti postanejo izčrpani. Ne zato, ker bi jim nekdo vzel. Zato, ker nimajo iz česa dati.

Zato naslednjič, ko se boš počutil izčrpanega po srečanju z nekom, ne hiti z obtožbami. Ne išči vampirja zunaj. Usedi se. Vprašaj se: "Kje sem bil med tem srečanjem? Sem bil v svojem telesu? Sem bil prisoten vase? Sem se izgubil v zgodbi drugega? Sem dajal, ker sem hotel, ali ker nisem znal nehati?" Odgovori ti bodo pokazali, kje je pravi vir izčrpanosti. Ne v drugem. V tebi. In to je dobra novica. Ker kar je v tebi, lahko tudi spremeniš.

Energijski vampirji, kot jih poznamo iz zgodb, ne obstajajo. Obstajajo pa ljudje, ki nimajo meja. In če si eden izmed njih – lahko se jih naučiš. Postopoma, s potrpežljivostjo, brez obsojanja. In ko se jih naučiš, ne boš več potreboval iskati vampirjev zunaj. Ker jih ne bo več. Boš le ti, v svoji polnosti, ki se lahko odloči, komu in koliko bo dal. In to je svoboda.

Ta zapis je nastal iz osebne izkušnje. Ne zanika obstoja težkih ljudi – govori o tem, da je naša moč v tem, kako se odzovemo nanje, ne v tem, da jih obsojamo ali se jih bojimo.