Prisotnost

In res, vse to so lahko poti. A sčasoma sem ugotovil, da prisotnost ni cilj. Je izhodišče. Ne prideš do nje. Vrneš se vanjo. Kot se vrneš domov, potem ko si bil dolgo na poti. In ko se vrneš, ugotoviš, da si bil doma ves čas. Le nisi vedel.

V svetu, ki od nas zahteva nenehno produktivnost, hitrost, odzivnost, večopravilnost, je prisotnost postala luksuz. Redkost. Nekaj, kar si privoščimo le, ko smo utrujeni, ko zbolimo, ko nam zmanjka energije za nadaljnje tekanje. In takrat, ko končno ostanemo pri miru, ne vemo, kaj bi s sabo. Misli še vedno letijo. Čustva še vedno kipijo. Telo je prisotno, a duh je že nekje drugje – v preteklosti, v prihodnosti, v sanjah, v skrbeh. In prav to je največja težava današnjega človeka. Ne pomanjkanje časa. Pomanjkanje prisotnosti.

Ko sem prvič začutil, kaj pomeni biti resnično prisoten – ne misliti na prisotnost, ne vaditi prisotnosti, ampak preprosto biti – sem bil presenečen nad tem, kako preprosto je. In kako težko. Preprosto, ker ne zahteva ničesar. Težko, ker smo navajeni nenehno nekaj početi. In prisotnost ni početje. Je bivanje.

Prva stvar, ki sem jo opazil, ko sem začel biti bolj prisoten, je bila, da so se moje misli umirile. Ne zato, ker bi jih na silo ustavljal. Zato, ker niso več potrebovale nenehnega bega. Ko sem bil prisoten v telesu, v tem trenutku, tukaj, zdaj – misli niso imele več kam bežati. In so utihnile same. Ne vse. A dovolj, da sem začutil razliko.

Druga stvar je bila, da sem začel čutiti svoje telo. Ne kot stroj, ki ga upravljam, ampak kot dom, v katerem bivam. Toploto v prsih. Dihanje, ki prihaja in gre brez mojega nadzora. Težo rok, ko počivajo v naročju. Rahlo utrujenost, ki ni neprijetna, ampak le pove, da sem živ. In ta občutek – da sem v telesu, da sem v sedanjem trenutku, da nisem nikamor odšel – je bil tako redek, da sem ga sprva komaj prepoznal. Kot človek, ki je leta živel v hrupu in prvič sliši tišino. Sprva misli, da je gluh. Potem ugotovi, da se je le hrup umaknil.

Tretja stvar je bila sprememba v odnosu do drugih. Ko sem bil prisoten, nisem več čakal, da bom na vrsti v pogovoru. Nisem več razmišljal, kaj bom rekel, ko bo drugi končal. Nisem več sodil, primerjal, se strinjal ali nasprotoval v mislih. Bil sem preprosto tam. In ljudje so to začutili. Ne zato, ker bi jim kaj povedal. Zato, ker je prisotnost nalezljiva. Kot zevanje. Ko si prisoten, tudi tvoj notranji hrup začne popuščati.

Seveda prisotnost ni trajna. Včasih sem še vedno raztresen. Včasih me misli odnesejo v preteklost ali prihodnost. Včasih pozabim, da sem v telesu, in se izgubim v svojih mislih. A to ni napaka. Je človeškost. In pomembno je, da se ne obsojam zaradi tega. Ker obsojanje spet ni prisotnost. Je beg v misel o tem, kaj bi moral biti. In tako sem se naučil, da prisotnost ni popolnost. Je preprosto vračanje. Znova in znova. Ko opazim, da sem odšel, se vrnem. Brez drame. Brez samokritike. Brez zgodbe o tem, kako sem spet zatajil. Preprosto – vrnem se. In to je dovolj.

Skozi leta sem opazil, da prisotnost ni nekaj, kar imaš ali nimaš. Je kot mišica – z vadbo postaja močnejša. In vadba ni sedenje v meditaciji po tri ure. Je opazovanje diha, ko stojiš v vrsti. Je začutenje stopal na tleh, ko čakaš na avtobus. Je opazovanje toplote v rokah, ko piješ čaj. So majhni trenutki, ki jih večina ljudi spregleda. In ravno v teh trenutkih se prisotnost gradi. Ne v velikih dogodkih. V vsakdanjosti.

Ko sem nehal iskati prisotnost kot cilj, se je zgodilo nekaj čudnega. Postala je bolj naravna. Manj siljena. Manj napeta. Nisem več mislil: "Zdaj moram biti prisoten." Preprosto sem se ustavil. In v tistem ustavljanju je bila prisotnost. Kot da je vedno tam, le da je preglasita hrup naših misli in želja.

Danes prisotnosti ne merim več. Ne sprašujem se, ali sem dovolj prisoten. Ne primerjam se s tistimi, ki so po mojem mnenju bolj prisotni. Ker prisotnost ni tekmovanje. Je edino, kar je. In ko to sprejmeš, ne moreš biti bolj ali manj prisoten. Lahko si le prisoten. Ali pa ne. In ko nisi, se vrneš. In to je vse.

Morda je največja skrivnost prisotnosti ta, da je ni treba doseči. Treba jo je le opaziti. Opaziti, da je že tu. Da smo že doma. Da ni treba nikamor iti, ni treba ničesar postati, ni treba ničesar popraviti. Dovolj je že to, kar smo. Tukaj. Zdaj. In to je najlepše darilo, ki sem ga prejel – ne od drugih, od sebe. Ko sem nehal bežati, sem ugotovil, da sem že tam, kamor sem želel priti. In to spoznanje spremeni vse. Ne naenkrat. Počasi. Dih za dihom. Trenutek za trenutkom. Prisotnost za prisotnostjo. In to je dovolj. Za zdaj. Za vedno.