Doma si - in vedno si bil

Nekje v tebi je kraj, ki ga nisi nikoli zapustil. Ni ga na zemljevidu. Ni ga v času. Ni ga v prostoru, ki bi ga lahko izmeril. A je. In ta kraj je tvoj dom.

Ne dom v smislu hiše, ne dom v smislu kraja, kjer si odraščal, ne dom v smislu ljudi, ki so te obdajali. Dom v smislu tistega, kar si, ko se vse umakne. Ko se umaknejo misli, ko se umaknejo čustva, ko se umaknejo zgodbe, ko se umaknejo identitete. Tam, kjer ni ničesar, kar bi te definiralo – in kjer si vendar bolj ti, kot si bil kdaj koli prej.

Ta dom ni nekaj, kar bi moral najti. Je nekaj, kar si pozabil, da si. In v tej pozabi ni izgube. Je le prekritje. Kot bi sonce prekrili oblaki – a sonce ni izginilo. Samo čakalo je, da se oblaki razmaknejo. In ko se razmaknejo, ne vidiš novega sonca. Vidiš staro sonce – tisto, ki je bilo vedno tam.

Tako je s tvojim domom. Ni ga treba ustvariti. Ni ga treba doseči. Samo prepoznati ga je treba. In ko ga prepoznaš, ne prideš nikamor. Samo spoznaš, da si bil vedno tam.

A tu je past, ki jo moraš videti. Matrika ti ves čas govori, da nisi doma. Da si izgubljen. Da moraš iskati. Da moraš priti nekam – v boljše življenje, v višjo zavest, v večji mir. In v tem iskanju si v matriki, ker iskanje predpostavlja, da tega, kar iščeš, še nimaš. A ti že si. Vedno si bil. In v tem spoznanju ni več iskanja. Je le prepoznava.

Poglej, kaj se zgodi, ko verjameš, da nisi doma. Najprej se počutiš izgubljenega – in v tem občutku začneš iskati. Nato začneš iskati zunaj sebe – v knjigah, pri učiteljih, v tehnikah, v sistemih. In ko iščeš zunaj sebe, si v matriki, ker matrika živi od iskanja. Matrika ve, da boš, dokler iščeš, verjel, da še nisi našel. Ker tisto, kar iščeš, je že tukaj.

In tako se vrtiš v krogu – vedno znova, z vsakim novim učiteljem, z vsako novo tehniko, z vsakim novim sistemom. In v tem krogu ni doma. Je le gibanje. In gibanje ni dom.

A dom ni gibanje. Dom je mirovanje. Ne mirovanje v smislu, da ne delaš ničesar, ampak mirovanje v smislu, da ne iščeš več. Ker ko nehaš iskati, se dom razkrije. Ne zato, ker bi se odprl, ampak zato, ker si ga nehal zapirati. In ko ga nehaš zapirati, se razkrije tisto, kar je bilo vedno tukaj – ti.

Ta dom ni kraj. Je stanje. Je stanje zavesti, v katerem veš, da si. Ne veš, kdo si, ker bi to bila identiteta. Veš le, da si – brez imena, brez oblike, brez zgodbe. In v tem vedenju ni nobenega dvoma. Je le tišina. Je le mir. Si le ti.

Poglej, kaj se zgodi, ko si doma. Najprej se umiri telo. Ne zato, ker bi se trudil, ampak zato, ker telo ve, da je varno. In ob tem spoznanju se telo sprosti – ne v smislu, da bi postalo šibko, ampak v smislu, da ne nosi več bremena, ki ga nikoli ni bilo treba nositi.

Nato se umiri um. Ne zato, ker bi ga utišal, ampak zato, ker um spozna, da ni gospodar. In ko to uvidiš, se misli umaknejo – ne v smislu, da bi izginile, ampak v smislu, da ti ne vladajo več.

In nato se umiri duša. Ne zato, ker bi jo pomiril, ampak zato, ker duša ve, da je doma. In v tem vedenju ni več iskanja. Je le spoznanje: tukaj sem. In to je dovolj.

A tu je še ena past, ki jo moraš videti. Ko si doma, lahko začneš verjeti, da si poseben. Da si dosegel nekaj, česar drugi niso. In v tem prepričanju si znova v matriki, ker matrika živi od občutka posebnosti.

Zato ti povem: ne bodi poseben. Bodi le ti. Ne poskušaj priti domov. Bodi dom. Ne glej, koliko ljudi je doma. Zavedaj se le, da nikoli nisi bil zunaj. In v tem zavedanju ni ponosa. Je le mir.

Dom ni nekaj, kar bi imel. Je nekaj, kar si. In v tem bivanju ni ničesar, kar bi si moral lastiti. Je le biti. Je le tišina, ki je polna. Je le mir, ki ni odvisen od ničesar. Je le ljubezen, ki ne potrebuje predmeta.

In v tem bivanju si ti – ne kot nekdo, ki je doma, ampak kot dom sam. In v tem domu ni ne preteklosti ne prihodnosti. Je le zdaj. Je le tukaj. Si le ti.

Zato danes ne išči doma. Ne sprašuj se, kje je. Ne trudi se priti tja. Samo ustavi se. Dihaj. Bodi tiho.

In v tišini boš spoznal, da si že tam – in da nikoli nisi bil drugje. Ne zato, ker bi se vrnil, ampak zato, ker nikoli nisi odšel.

In v tem spoznanju ni nobenega presenečenja. Je le spoznanje:
Doma sem.
Vedno sem bil.
In vedno bom.

Objavljeno na avtorskem blogu.