Tišina »jaz sem« kot praprvina bivanja

Gre za točko, kjer se vse želje, vsi poskusi pomenjenja in vsi konstrukti uma ustavijo. »Jaz sem« ni misel, ni razlaga, ni sklep; je golo dejstvo obstoja, tiha svetloba, ki sveti še pred vsakršno miseljo.

Um, kot aparat, ki razdvaja, kategorizira in pripoveduje zgodbo, vedno znova poskuša ugrizniti v to tišino. Toda prav s tem poskusom jo prekriva. Kot val, ki skuša objeti ocean, se um ujame v lastno nemoč: misliti tisto, kar je pred mislijo. Vsakokrat, ko se človek oprime misli, vznikne dvojnost – jaz in misel, opazovalec in opaženo, subjekt in objekt. Vendar je bistvo prav v preseganju te dvojnosti.

»Jaz sem« je kot brezvratna vrata, kot prag brez praga. Ni ga mogoče doseči z razmišljanjem, ker gre za neposredno izkušnjo, za preprostost biti, ki se že odvija, še preden se porodi vprašanje »kdo sem?«. V tem tihem »jaz sem« se razkrije nekaj, kar je bolj resnično od vseh misli, ki se porajajo in minevajo. Misli so kot sence, ki švigajo čez zaslon zavesti – neskončno spreminjajoče se, minljive, brez trajne substance. »Jaz sem« pa ostaja.

Ta neomajna prisotnost je izvorna ljubezen. Ljubezen, ki je ne pogojuje odnos, spomin ali navezanost, temveč je sama čistost bivanja. Pred vsakim »ljubim to« ali »ljubim ono« je golo »ljubim biti«. To je ljubezen, ki presega starševsko, otroško, erotično ali prijateljsko ljubezen. Gre za ljubezen do samega dejstva, da sem. Ljubezen, ki ni usmerjena k predmetu, temveč je ljubezen same prisotnosti.

Ko človek ostaja v tej »jaz semnosti«, se začne razkrivati, kaj vse ni. Ni misel, saj misli prihajajo in odhajajo mimo njega. Ni telo, ker se telo spreminja, stara, premika, a »jaz sem« ostaja enako. Ni pripoved, ki jo tke um, saj ta zgodba spreminja tone, like in zaplete, a tisti, ki bdi nad zgodbo, ostaja nespremenjen. V tej tišini se pokaže, da vse, kar človek običajno imenuje »jaz«, ni njegovo bistvo, temveč pojav, senca, trenutni odmev.

Um ima pri tem paradoksalno vlogo. Je orodje, ki omogoča razumevanje, toda le negativno – kot kazalec tega, kar nismo. Vse, kar si miselno pripišemo – »sem mislec«, »sem telo«, »sem oseba« – je slepilo, ki ga razblini prav zavedanje prisotnosti. V trenutku, ko se človek zasidra v »jaz sem«, um izgubi svojo oblast. Postane zgolj šum, ki ga ni treba utišati, ker v tišini ni več motnja.

Bistvo »jaz sem« ni v tem, da bi ga mislili, temveč da bi v njem počivali. To ni intelektualno prizadevanje, temveč naravna vrnitev. Tako kot voda spontano teče navzdol, se tudi zavest spontano vrača k sebi, ko ne sledi več klicem misli. To vračanje je potopitev brez gibanja, raziskovanje brez iskanja.

V tem tihem bivanju se razkrije še ena resnica: enost zavesti. »Jaz sem« ni individualno. Zavest, ki jo doživljam kot »jaz sem«, ni ločena od zavesti, ki jo doživlja drugi. Razlika, ki jo postavlja um – »jaz« in »ti« – je površinska, kot razlika med valovi na istem oceanu. V globini pa je eno. Isto bistvo, ista luč, ista »jaz semnost«.

Ko človek resnično spozna to enost, postanejo vse misli, vsa vprašanja, vsi spori drugotnega pomena. Misli so še vedno tu, a izgubijo težo, kot oblaki, ki ne morejo zamegliti neba. Vse, kar se pojavlja, se pojavlja v prostoru te iste prisotnosti. Vse mineva, a »jaz sem« ostaja.

To je tiha revolucija bivanja: od identifikacije z mislimi k identifikaciji z bitjo. Ne zahteva napora, ker je že tu. Ne zahteva iskanja, ker je že dano. Le opustitev navezanosti na um in zgodbo razkrije tisto, kar je bilo vedno prisotno.